«Vepsän sai» – temaha mülüdes sanavara
(«Терминология вепсской свадебной обрядности»)
Исследовательская работа
Работу выполнила:
Пономаренко Ева Евгеньевна
9Б класс
МОУ «Финно-угорская школа им. Элиаса Лённрота»
Руководитель: Стрелкович Кристина Алексеевна
Учитель вепсского языка
МОУ «Финно-угорская школа им. Элиаса Лённрота»
г. Петрозаводск
Südäimišt
Ezisanad.....................................................................................................................2
1. pala ”Vepsän sai” - temaha mülüdes sanavara...................................................5
1.1. Morfologine maht...................................................................................5
1.2. Velgsanad...............................................................................................7
1.3. Ičenaižed baltian-meren suomalaižed sanad..........................................8
Űhthevedod.............................................................................................................9
Literaturan lugetiž...................................................................................................12
Ezisanad
Rahvahan veroihe (sündutand-, sai-, mahapanendverod) panoiba äjal pühäkodin zakonad. Verod kuti saiba pühütandad i tegihe ristituiden sil’miš radajikš zakonoiden mödhe. Uz’ sündunu laps’ sai nimen valatades pühäkodiš i tegihe mez’kundan ezitajaks. Venčaind – nece oli jo kuti naindzakon, jäl’gmäine ristitun te lopihe pühäkodiš papin edes. Nece ühtejiččuz’, kut lugetas, oli kuti venälaižiden painand vepsläižihe vai oiged otand venälaižid elozakonoid ičeze eloho. Sen-žo aigan vepsläižiden elos oli äi mugošt, midä oli tulnu rahvahan endevanhoiš aigoišpäi. Erasišpäi pühäkodi tahtoi sirtta rahvahan edemba. (Strogalščikova, 2008, 152)
Minun tön nimi om ”Vepsän sai” - temaha mülüdes sanavara. Konz minä oppin vepsläižiden istorialižed-kul’turaližed verod minei om kaikid mel’he heiden sajan verod, kudamb om kaikid melentartuižemb da loštaižemb vepsläižen kul’turan pol’. Vepsläižes sajas nügüd’ ei ole ühthine radon, kudambaha mülüba sajan kaikid etapad, aigkeskused, palad, verod, erigoiččused, tipad. Om vaiše molembad radad, kudambad kuvadaba erased sajan palad, sen verod. Om melentartušt se, miše ližaks vepsläižil om koume paginad i äi erazvuiččid agjoid – sikš nece om lujas jüged kerata da sistematada kaikid ned tedad ühtes. Minä tahtoižin tarkašti el’geta neces vepsläižen elon palas – sajas, tehta sistemad, da el’geta sajan sanavaran londusen, miše teda, kuspäi vepsän sajan veroiden da sanavaran jüred oma tulnuded. Sikš ku vepsläižed kaiken eliba ahthiš kosketusiš toižidenke rahvahidenke: venälaižidenke, karjalaižidenke, saamalaižidenke i m. e. A voib olda-ki, miše heiden sajan verod oma ičenaižed. Nece-ki om minun radon pätegend. Radas mö kacuim kaikid sajan etapad: noriden besedod, kut valitihe nevestoid da ženihoid, kozičendoiden verod, midä ende vepsläižed tegiba edel sajan aigkeskuses, midä varaižiba i midä tahtoiba erazvuiččis sajan etapas, kut vedihe iče sai da venčaind, i kut nored eliba sajan jäl’ghe. Mö kacum erazvuiččid vepsläižiden sanavaroid, kudambad oma sidonuded sajanke, da rindatan ned toižidenke rahvahan sajan sanavaroidenke. Ned oma kaikid minun tegendad.
Minun tös linneb kaks’ palad: tradicionaline vepsän sai i vepsän sajan sanavaran kacmine. Ezmäižes palas mö kacum vepsän sai erazvuiččišpäi polišpäi (verod, kanzad, pühäkodi, kosketused toižidenke rahvahidenke, voikid i muga edemba). Toižes palas mö otam erazvuičed sajan sanavarad da kacum niiden sündutandad – kuspäi ne oliba tulnuded: om-ik ne velgsanad vai ičenaižed, a voib-ik, miše ne oliba sauvodanuded toižišpäi sanoišpäi (sufiksaližel mahtol vai ližadusel mahtol).
Nügüd’ mö paksus pagižeba vepsän kelen, kul’turan da kogonaz rahvahan kaičendas. Minä lugen, miše nece om lujas tarbhaine azj, sikš eskai pen’ rad ned ted mödhe voi abutada – mö, eskai minä üksin, voim vähän abutada tedole da kul’turale, ku erašti linnem homaita vepsläižen rahvahale, heiden istorijale, veroile da kogonaz elole. Sikš, minä lugen, miše minun rad vepsän sajas om lujas melentartuine, tarbhaine i ajankohtaine.
Lugetas, miše saiverod vai svadibverod tuliba vepsän eloho vaiše 17 voz’sadas, i niid toiba bohatad mehed: knäzid, bojarad. Venäläižes sajas ženihon i nevestan kuctihe-ki knäz’ i knägin’, saisömižen – knäziden sömäks, ičhižid – surikš bojarikš, edahaižid heimolaižid – penembikš bojarikš. Necen veron lopuline sündund sidotas venčaindaha pühäkodiš. Rahvaz lugi ezmäi saiveron vaiše knäziden i bojariden täht, a ičeze elos tehli erazvuiččid nevestan ”varastandoid i ostandoid”. (Strogalščikova, 2008, 159)
Ortodoksižed ei-slavilaižed rahvahad mugažo otiba eloho nenid saiveroid, miččid pidi pühäkodin mädhe, eskai kuctihe saiolijoid-ki venälaižil nimil, paginoid tehtihe venäkelel, pajatadihe mugažo venäkelel. Vepsläižen sajan erigoičusen oli se, miše tahtoitihe kaitas prizoraspäi, sanutihe puhegid, ”pagištihe kollijoidenke”. Vepsän keles om kaičenus sajan nimi ”sai” (Voilaht), hot’ äjiš vepsläižiden gruppiš sanutas ”svadib” (Šokš, Šoutjärv’, Šimjärv’, Pondal, Sodjärv’; Kortlaht – ”svar’b”), a sajan adivoid sanutas svadibl’anoikš, ”svadibrahvahaks”. Vepsläine ženihon nimi – ”oluh” oli vaiše Vologdan oblastin vepsläižil, toižed sanuiba ”ženih”, a kaikid kozimehid kuctihe svatoikš. Sana ”neižne” voi znamoita kut nevestan, muga neiččen-ki. Miše ei olend segoitust, sanutihe hänen polhe ”nevest”.
Pähengen sajas oli naitai vai kozimez’. Saiverod kaiči vodii. Sen sijal voi olda ristimam-ki, ku hän tezi necidä verod. Hänele abuhu kuctihe ”uugaližid”, ”saivoikajid”. Naitai i voidii kacuiba, miše niken ei voiži prizorida nevestad da ženihod. Usktihe, miše pahad noidad voiba seižutada sajan heboid, anastada ženihol hänen mužikväged, oigeta nevestan päle erazvuiččid kibuid. No noidid kuctihe sajaha, sikš ku kucmatoi noid – nece oli völ pahemb azj.
Sajan pähengen oli naitai. Hän oli päsijal kaikiš sajan azjoiš. Kunutan ristiškendoil hän küksli ”pahoid vägid” kaikjalpäi, kuna vaiše mäni ženih. Kaikihe kaluihe, miččihe vaiše tartli sajan aigan ženih, naitai mugažo iškli kunutal ristati: laučoid, pölusid, saimagaduzsijad i m.e.
1930-vodehessai vepsän agjas oli kožmusen sajan tip, kudambaha mülüba kozičend, venčaind i toižed rahvahan saiverod. Nece sajan tip oli lujas tarbhaižen, sikš ku lugetihe, miše kanzan tulijan elo ripub veroišpäi, kudambidme oli tehtud sai. 1930-voziden keskes leviganzi toine sajan tip – ”ičekävundand”. Priha i neižne ladihe ičeseze keskes i mäniba ženihon kodihe, mänetiba tägä ön, a homendesel läksiba neiččen vanhembile avaimaha ičeze värhut. (Vinokurova, 2011, 81)
Sai vepsläižil oli praznikaližen tegon, ei vaiše noriden da heimolaižiden täht, no i kaiken külän täht. Nece oli ilosine, praznikaline i čoma tego. Priha i hänen vanhembad tahtoižiba löuta nevestan ičeze vai susedküläspäi. Eskai oli mugoine muštatez: ”Hüvä naib susedal, a paha – mägiden taga”.
Vepsläižil mänihe mehele aigoiš, 16-17 voziš. Paksus voi nähda nor’ paran, kudambaspäi mez’ om 16-voččen, a akal eskai ei ole 16 vot. Prihad 16 voziš jo tahtoiba naida, a neičukaižid aigemba-ki tahtoiba antta mehele. No nece ei painastand lapsiden sündutandihe. Mugoižel ladul ristitud tahtoiba leta ičeze socialižen statusan da parembzoita rahaolodad. Neižne gol’laspäi kanzaspäi tahtoi mända mehele bohatal prihal – nece oliži paremban. Jäda vanhaks neiččeks oli huiktan. Meheluden akal kanzas oli enamban valdoid, mi mehematomal akal. (Майнов, 1877, 141)
Neiččed zavodiba kävüda besedoile 14-15 voččid, se rippub heidän fisikaližespäi kehitoitusespäi, i tobjimalaz mäneba mehele 20 vozihessai. Prihad naidub 20 vozid jäl’ghe i 30 vozihessai. Neiččed varaižiba jäda vanhikš neiččikš, sikš paksus hö otaba pätandan ezmäiželpäi prihalpäi, kudamb oiktab kozimehed, vai praznikoil.
Miše kucta ičeleze ženihod, neiččed kävutiba erazvuiččid mageližid mahtoid i erazvuiččid lembien libundan maneroid. Kaikid paremban aigan necen täht lugetihe keza sündun, kudamb om ivanan da petrovan päividen keskes. Öl ivanovan päiväle neiččed kül’bihe rugihiš, kudamb om kanzal, kudambas oma naimatomad prihad. Neiččed keraziba mugažo kastet, paniba muražmätoho muilan, kudambal sid’ hö pekstihe, kül’bihe järves vai pestihe purtken vedel nouzman aigas. Sur’ znamoičend anttihe heiniden da oksiden vägile, kudambad oliba katkainuded sünduman aigas. Necil vastoil vastoihe kül’betiš. No konz neižne sabusti arvostižed igäd mhetoman, hän pakiči abudad noidalpäi. Hän valoi zor’al neičen vedel, vastoib kül’betiš i täs aigas hän sanuba puhegid, kudamban väges lujas uskoihe vanhas aigas.
Saiveroid oma kaikid jügedambad da surembad kaikišpäi eländveroišpäi, sikš ku nil om luja äi znamoičendoid:
- Nevestan i ženihon ülitand ühtes igäjoukuspäi toižehe, vanhembaha joukuhu; ühtes socialižes joukuspäi toižehe – hö tuliba naižekahikš. Nevest kuti koli ičeze kanzan täht i möst sündui udhe kanzaha, udhe laduhu.
- Täs aigas nored oma lujas väl’lin pahoin vägin täht – sikš ku tarbiž kaitta heid niišpäi. Se oli pätem vepsän sajal.
- Armastusen pätegend – tarbiž sidoda norid armastusen nitil. Tobjimalaz ženihon arboitud nevestale sömäd da sobad kal’t. Sajal oliba erazvuiččed armastusverod.
- Saiverod ozutab kahten sugun ühtenzoituz.
- Lapsiden sündundan verod.
Sajan tego oli jüged i sikš sajas om äi veroid, kudambad oma ottihe toižišpäi heimolaižišpäi i eskai erazvuičišpäi aigoišpäi. Sile sajan verod kaikid enamba painastiba toižiden kanzoiden kul’turale. Sikš ka pähengin oliba nored mehed, kudambad todihe sajaha uzid veroid. (Vinokurova, 2011, 82)
Oliba kuverz’-se sajan formad. Kaikid paksumb oli naind kožmusel, oli i variant, konz nevest pageni kodišpäi ženihole i koume variant – naind praznikal. Sajan verod koumandes statjas rippuib kuspäi ženih da nevest oma – ses küläšpäi vai toižespäi. Lujas kohtaine statj, konz nevest i ženih läksiba toižispäi külišpäi ičize heimolaižidennoks. Sid’ ženih oikti kozimehid pert’he, kudambas nevest jäi. Niken hänen heimolaižišpäi ei käsknugoi hänta. Hö voiba vaiše anda nevondoid. Ses sajan variantas ei olgoi voiktud, puhegid – sikš nevest mända mehele ei kodiküläs. Mugoižed sajad tegihe heredas i oli lujas vähä veroid. Mugoižen heredan sajan jäl’ghe priha i neižne tuliba mehen külähä. Vanhembad ei kaiken teziba, miše poig tob kod’he akan. Mugoižel sajal ei olgoi lahjoičendan, sikš ku nevestal ei ole nimiččed sobid da kaluid kerdal. Hänel oli vaiše sobad, kudambad hän oti kerdale praznikale heimolaižidennoks.
Ku ženih oli necespäi küläspäi, kudambaha tuli nevest, sid’ ezmäižes sajan palas oli lujas vähä veroid, no toine pala, kudamb oli ženihon pertiš, oli lujas praznikaline. Tozi sanuda, lahjoid mugažo ei olnugoi.
Ku praznik oli nevetan kodiküläs, a ženih tuliba neche külähä adivoihe, sid’ ezmäine sajan etap oli kut kožmusen sajas – oli kozičend, voiktud, edelsajan kül’bet’ i muga edemba. No se oli lujas heredas tempas, sikš ku tariž tehta sai praznikan aigas.
Saiveroihe mülüba äid folkloroiden palad: voiktud, pajoid, puheged. Ani jogahižes vepsän küläs oli iče saiveroiden variantad. No üks’kaik om ühthine sajan struktur – edel sajan, iče sai i sajan jäl’ghe. (Сурхаско, 1977, 59) Kaikuččes om ičeze etap.
Edelsajan etapas oma toižed päpalad: nevestan valičuz, kozičend da sajan kanman verod.
Sikš ku tradicionaližes sajas om äi paloid, minä lugen, miše tariž tehta sajan ühthižen plan, kudambal praznuiba kaikuččiš vepsän agjoiš:
1.1. Edelsajan aigkeskuz
1.2. Iče sai
1.3. Sajan jäl’geližed verod
1. pala ”Vepsän sai” – temaha mülüdes sanavara
Kelen sanavaran pala lugetihe mugoižen kelen palan, kudambas kuvatadas ühthižen elon vajehtused. Sanavara om suren painastusen al. Nene oma socialine i irdpoline painastuz. Vepsän kelen pä sanasauvondan mahtod oma morfologine, velgsanad i mugažo om ičenaižed sanad, kudambad kaiken oliba keles. Kacum kaikid nened sanasauvondan mahtoid da neciden ozutesid. Ozutesed otam sanavaraspäi, kudambad oma sidonuded temanke minun tön ezmäiespäi palaspäi tradicionaližes vepsän sajas.
1.1. Morfologine maht
Se maht jagab kahtes mahtas: sufiksaline da sanaližaduz. (Зайцева, 1972, 729) Vepsän keles ani ei ole sanasauvondan prefiksaližed mahtad, no erašti voi nähta harvad velgsanad venäkelespäi, ozutesikš: perepanda ’переложить’, dotehta ’доделать’. (Зайцева, 1994, 89)
Sufiksaline maht
Vepsän keles om äi sufiksoid, kudambiden abul voi tehta uded sanad substantivoišpäi vai verboišpäi. Kacum erasid niišpäi, kudambiden ozutesed vastadihe sajan sanavaras. Kacum, miččiden sufiksiden abul voib tehta uzid substantivid toižiš substantivišpäi: -nik- sufiks andab sanale professijan vai tegijan znamoičendan (kala nik, rad nik, mec nik); -ik- sufiks nimitab mittušt-se ut sijad, ut situacijad vai andab udele sanale kollektivižen znamoičendan (leht ik, koiv ik); -išt- sufiks tob miččen-se kollektivižen znamoičendan, a uz’ sana ozutab, miše midä-se om äjan (nor išt, marj išt); -ut-, -hut- andab toižele udele substantivale deminutivižen znamoičendan (pu hut, laps ut, jog ut); -ine- mugažo andab deminutivižen znamoičendan (priha ine, vaza ine, kužu ine); -uz- sauvob toižid nimid konkretižen znamoičendanke (kesk uz, kagl uz); -ndez-, -nduz- sauvob sanoid konkretižen znamoičendanke (ala nduz, oja ndez); -laine-, -läine- ozutada, kuspäi ristit om, miččes rahvahaspäi hän om (lidna laine, veps läine); -ar’ – andab sanale negativišt harakteristikad (jom ar’, söm är’); -uz’- necen sufiksan abul om kebn tehta uzid substantivid abstraktižen znamoičendanke (čom uz’, pahuz’); -č-, -ič- ližadab harakteristikad sanale (priha č, kover ič). Substantivad saudas verboišpäi-ki. –ez-, -uz-, -uz’- tegendan satust (kirjut ez, vedel uz); -nd- sanad necen sufiksanke ozutaba mugažo tegendan satust (nevond, pezend); -i- ozutadas tegijad (astu i, ištu i); - neh-, -ineh- mugoine sana andab mujud, ningošt diskriptivišt än’t, judud (kol ineh, šob ineh); -mine- sanad necen sufiksanke ozutaba processad (peze mine); -maine- andab sanale sel’ktad substantivan znamoičendad (to maine); -im- mugoine sufiks abutab tehta sanoid, kudambiden znamoičend om mitte-ni käzikalu, kodikalu (išt im, pird im). (Zaiceva, 2003, 52)
Minun tös mö vastimoiš vaiše sanoidenke, kudambad oma sauvodanuded verboišpäi -i-, -ez- sufiksiden abul:
-) Naitai ’дружка’
Veps.: (Vagär’) naita (Ženihu naita, a nevesta pravaššik da svah; Naita tob leipplotun pert’he) (СВЯ, 1972, 351)
Sana naitai om verbaspäi sauvodud (naida ’жениться’+ - i- > naitai). Se om sauvodud –i- sufiksan abul.
-) Vodij ’причитальщица’
Veps.: (Järvenkülä) vodij (Kucuiba vodijan svad’baha vod’maha nevestad). (СВЯ, 1972, 637)
Sana vodij om verbaspäi sauvodud (vedäda ’вести’ +-ij- > vodij). Se om sauvodud –i - sufiksan abul.
Sanaližaduz
Lujas paksumb sanasanasauvondan maht om sanaližaduz – konz kaks’ üks’kerdaižed sanad ühtneba ühtheze ühtenzoituzsanaha. Ühtenzoittes ezmäine uden sanan pala voib olda: nominativas vai vjehnik formas da genetivas, kudamb znamoičeb, miše mitte-se predmet om toižen predmetan pala vai om läheli mittušt-se sijad. Minun tön ezmäižes palas mö vastsimoiš kuverdoidenke-se ühtenzoituzsanoidenke:
-) Kozimez’ ’сват’
Veps.: (Pondal) kozimez’ (Hän ii gotte kozimeheks) (СВЯ, 1972, 231)
Sana kozimez’ om ühtenzoituzsana (kozita ’сватать’ + mez’ ’человек’)
-) Käzi-iškend ’рукобитье’
Veps.: (Järvenkülä, Šimgär’) käziiškend, (Pondal, Kortlaht) käzi-išk (Ehtau olin kozüu, a homen tehtas käzi-išk (Pondal)) (СВЯ, 1972, 265)
Se om ühtenzoituzsana (käzi ’рука’ + iškend ’битье’)
-) Neidižvald ’воля девичья’
Veps.: (Kaskeza) neidižvald (Nevesta dättab sizarele neidižvaldan) (СВЯ, 1972, 355)
Sana neidižvald om ühtenzoituzsana (neidine ’девушка’ + vald ’свобода, воля’)
-) Prihavečor ’мальчишник (вечеринка у жениха накануне свадьбы, на котором собираются только парни)’
Veps.: (Sodjärv’, Vagär’) prihavečor (СВЯ, 1972, 433)
Sana prihavečor om ühtenzoituzsana (priha ’парень’ + večor ’вечер’)
1.2. Velgsanad
Sikš ku vepsläižed oma jürižed venäman öbokan rahvaz, a kelidme hö oma baltianmeren suomalaižen kel’, sid’ vepsän keles vepsläižiden kosketusiden taguiči velgad oma kaikiš kelen paloiš, no sanavaras ned om enamb. Erazvuiččiš istorii aigkeskusiš vepsän sanavaraha tuliba uded sanad toižišpäi kelišpäi. Muinaižed velgsanad vepsän keles oma baltialaižin. Heiden kosketused baltialaižidenke oliba toine tuhad vot edel meiden aiganlugendad. (Гусева, 1992, 87) Minun tös mö vastsim vaiše üks’ baltialaine velgsana:
-) Murzäin ’молодуха, невестка’
Veps.: (Pondal, Šokš) murzäin (Minä siloi nor’ murzäin olin, ezmäine kerd olin mehüu; Nägištethe murzäimen, čoman akan), (Järvenkülä, Šimgär’) murzei, (Arskaht, Čaigl) morzä (Mužika morzä kol’, hän löüs toižem morzämen; Teg mel’ morzämeks otta) (СВЯ, 1972, 338)
Rind.: (karj.) moršien, moržein, (vir.) mörsja ’совершеннолетняя девушка’
Sana murzäin om baltialaine velgsana *martia ’morsia’. (SKES, 2, 348)
Lugetihe, miše germanilaižed kosketused da velgad mülüba ezmäžehe tuhaze vodehe edel meiden aiganlugendad. No minun tös meil ei ole germanilaižid velgsanoid.
Vepsän keles om äi velgsanoid, kudambad ottihe venän kelespäi, slavilaižišpäi kelišpäi, sikš ku vepsläižed kaiken eliba venälaižidenke. Enamb velgsanoišpäi oma sidonuded kul’turan elonke da veroidenke. Ne azotiba kudendes voz’sadas meiden aiganlugendad. Kacum velgsanad sajan veroiden temaspäi ezmäižespäi palaspäi:
-) Besed ’посиделки, гулянка’
veps.: (Kuja) besed (Süguzuu zavodim besedaha käuda; Besedala mäm, otam kožlin, tezordam i pajatam) (СВЯ, 1972, 43)
Sana besed om velgsana. Se ottihe slavilaižišpäi kelišpäi (venäkelespäi). Venäkeles беседа ’разговор, поучение’, paginoiš ’собрание, пиршество’. (Фасмер М. https://www.vasmer.slovaronline.com/%D0%91/%D0%91%D0%95/869-BESEDA)
-) Drušk ’дружка’
veps.: (Šimgär’, Kortlaht) drušk (Drušk jagab lahjad; Ajagam drušköhe svar’bha) (СВЯ, 1972, 69)
Sana drušk om velgsana. Se ottihe slavilaižišpäi kelišpäi (venäkelespäi). ’Друг’ – sanaspäi.
-) Knäz’ ’шафер на свадьбе’
veps.: (Pondal, Järvenkülä) knäz (Knäz lendab lah’gad i g’agab ženihon rodn’ale) (СВЯ, 1972, 211)
Sana knäz’ om velgsana. Se ottihe slavilaižišpäi kelišpäi (venäkelespäi), kus se znamoiče ’старейшина, граф, священник’. Slavilaižehe kel’he se sana tuli endegermanilaižespäi kelespäi *kuningaz < kuni ’род’. (Фасмер М. https://www.vasmer.slovaronline.com/%D0%9A/%D0%9A%D0%9D/5449-KNYAZ) Vepsän kelen sen sanal om mugoine znamoičend, sikš ku vepsän sajal knzil oli pärol’.
-) Sai ’свадьба’
veps.: (Kuja) sai (Väta sai; Kucta sajaha) (СВЯ, 1972, 494), (Pondal, Šimgär’, Šokš) svadib (Sprauda svadib) (СВЯ, 1972, 351), (Svadbaha sträpiba pejän, kaks’ (М. Зайцева, 1969, 48), (Kortlaht) svar’b (Pejad vou koume – eskai svarib) (М. Зайцева, 1969, 48)
Sana sai om velgsana. Se ottihe slavilaižišpäi kelišpäi (venäkelespäi). Sanad *svadib i *svar’b oma oiktan velgsanad slavilaižišpäi kelišpäi sanaspäi ’сватать’ da ’ссориться, свариться’. (Фасмер М. https://www.vasmer.slovaronline.com/%D0%A1/%D0%A1%D0%92/11694-SVADBA) A sana *sai om vajehtadud.
-) Sorok ’сорока (головной убор замужней женщины)’
veps.: (Järvenkülä, Ladv, Šimgär’, Šoutjärv’) sorok (Edu akad pidiba sorokad päs; Mehele män sorok pandas pähä). (СВЯ, 1972, 519)
Sana sorok om velgsana. Se ottihe slavilaižišpäi kelišpäi (venäkelespäi). Sanaspäi ’сорока’, kudamban znamoičend om lind sen mujun da händan taguiči. Rind.: (karj.) harakka ’сорока, чепец’, (šv.) kråka ’чепчик’.
-) Venčaida ’венчать’
veps.: (Pondal, Šoutjärv’) venčaida (Pap’ venčai heit pagastas) (Kuja) (СВЯ, 1972, 623)
Sana venčaida om velgsana. Se ottihe slavilaižišpäi kelišpäi (venäkelespäi).
1.3. Ičenaižed sanad
Vepsän keles mugažo om ičenaižed sanad, kudambad kaiken oliba keles. Ned oma baltian-meren suomalaižed sanad. Minun tös ned oma: ak, anop’, ap’, kozita, lesk.
-) Ak ’жена’
veps.: (Pondal, Šoutjärv’) ak (Püuduu radab ej akoid) (Püutkask); Eli mužik akadme (Pondal) (СВЯ, 1972, 27) // rind.: (karj.) akka, akku, ak; (vir.) akku.
Sana ak om ičenaine baltian-meren suomalaine sana (lp.) akka ’жена, бабушка’ (SKES, 1, 15)
-) Anop’ ’свекровь, теща’
veps.: (Pondal, Šokš, Järvenkülä, Ladv, Šimgär’) anop’ (Anop’ vasttab molodiid kouriganke, tačib hüunhid seglan päliči hiišazoi) (Šimgär’); anop (Anoped navediba lujas adivoičetada vävuid) (Šimgär’) (СВЯ, 1972, 31); Vaiše anopele pidi tehta kümne räcnäd. (Strogalščikova, 2008, 163) // rind.: (liv.) anoppi, (lyyd.) anop, anup, anuppi.
Sana anop’ om ičenaine baltian-meren suomalaine sana. (SKES, 1, 19)
-) Ap’ ’тесть, свекор’
veps.: (Pondal, Šokš) ap’ ’тесть’; (Järvenkülä, Šimgär’) ap’ ’свекор, тесть’ (СВЯ, 1972, 32) // rind.: (karj.) appi, appe, (liv.) appi, (lyyd.) ap, appi.
Sana ap’ om ičenaine baltian-meren suomalaine sana. (SKES, 1, 22) rind.: (lp.) vuoppâ ’ap’’
-) Kozita ’сватать’
veps.: (Pondal, Šokš) kozita (Kozimehed tuliba kozičemha) (Pondal) (СВЯ, 1972, 231), (Sodjärv’) Mä ajan svathuzile sinulest. (М. Зайцева, 1969, 225); (Karhil) Tuloba tat da ženih svateimaha, da vuu sigä ristitatad ottas da ristimamad, tuloba videkesken svathužile. (М. Зайцева, 1969, 48) // rind.: (liv.) kozičče-, (lyyd.) kožita, (vir.) kosida. (SKES, 2, 222)
Sana kozita om ičenaine baltian-meren suomalaine sana. (SKES, 2, 222)
-) Lesk ’вдова, вдовец’
veps.: (Pondal, Šoutjärv’) leks (gäda leskeks) (СВЯ, 1972, 284) // rind.: (suom.) leski
Sana lesk om baltian-meren suomalaine sana.
Mö kacuim kaikid sanavarad, kudambad oma sidonuded vepsän tradicionaližedenke sajanke da rindatim ned vepsän puhegiden keskes da toižidenke susedkelidenke. Meil oli 24 sanad, kudambad oma sauvodanuded erazvuiččil laduil (morfologižel – ližadusel vai sufiksaližel). Mugažo mö vastimoiš ičenaižidenke baltian-meren suomalaižidenke sanoidenke. No kaikid enambad sanad minun tös oma velgsanoin. Nece om tetabad meiden tedonradoišpäi, kudambiš mö kävutim vepsän vajehnikad da suomen etimologižen vajehnik. Kaikid enambad sanad tös oma velgsanad venälaižespäi kelespäi. Nece ei ole čudukast, sikš ku vepsläižed kaiken eliba ahthas kosketuses venälaižidenke da toižidenke rahvahidenke. Heiden kul’turan elo oli i om ahthas kosketuses i nece andoi sur’ jäl’gen vepsän sanavarale. Muga, mö tegim toižen palan tego – mö tezim kuspäi enamb sanad sajan tradicionaližiš veroiš oma vepsän keles. No om-ki sana sajan sanavaraspäi, kudamban sündutandan polhe mö em voinugoi löuta miččed-ni tarkašti tedod. Nece sana om kül’bet’. Sen sanan jürid om lujas jüged löuta. Vepsän paginoiš om i toižed sen sanan ekvivalentad kil’bet’ (Šimgär’, Šokš). (СВЯ, 1972, 254) Ühtespäi polespäi suomen keles om sana kylpeä ’париться, принимать ванну’. No om lujas jüged el’geta kuspäi nece sana molembiš keliš.
Ühthevedod
Kut oli sanotud, tös om kaks’ palad: ezmäine pala kerata vepsän sajan veroid (kanzad, pühäkodi, kosketused toižidenke rahvahidenke, voikid i muga edemba) – sen nimi ”Tradicionaline vepsän sai”. Mö kacuim kaiken literaturan lugetiž, kudamban mö valitim diplomtön kirjutandan täht. Nene oli erazvuiččed kirjad da statjad vepsläižiš da heiden elos, veroiš. Nece oli lujas jüged rad, sikš ku oli lujas jüged löuta tarbhaižen literaturan da tedod minun teman polhe. Minä kävutin erazvuiččid kirjad - vanhoid da uzid. Nece oli lujas melentartuižen tön. Tedomehed oppiba vepsläižid jo enemban 100 vozid. Hö kuvadaba heid, heiden elod da veroid. Om äi lähtkid endeližespäi sadavozišpäi, ozutesikš Vinokurovan kirjad voden 1986, Loninnan kirjad voden 1985, Surhaskon kirjad voden 1977 i muga edemba. Oppihe vepsläižed ei vaiše venälaižed tedomehed. Oliba i suomalaižed tedomehed, kudambad kirjutiba vepsläižiš – Kettunen, Posti, Setälä. Meiden voz’sadas om mugažo äi tedomehed, kudambad kirjutaba vepsläižiš – N. G. Zaiceva, O. J. Žukova, Z. I. Strogalščikova i mugažo I. J. Vinokurova. Hö kaiken kirjutaba kuti venälaižel kelel, muga i vepsän da suomen kelel. Kaiked nece lahtked abutiba minei löuta tarbhaižed tedod minun teman polhe, tehta planad da sistemad, kudambiden abul minä voižin kirjutada minun tön.
Minun diplomtös om koume palad, kudambad oma sidonuded vepsän sajan etapoidenke. Ezmäižes palas mö kacuim kaiken sajan minun planad mödhe. Mö oppim kaiked sajan etapad i aigkeskused. Minun planha mülüba äi paloid, kudambad oliba lendihe vepsläižiden sajan strukturan pohjal. Ezmäks, mö oppim iče sajan strukturan. Nece oli lujas tärged rad – minä kerazin erazvuiččed tedod erazvuiččišpäi kirjoišpäi da ühtenzoitin nenid ühthe sistemaha, kudamb abuti minei minun radon toižiš etapoiš. Minun tös mö kävutim tedod vepsläižiden kaikišpäi paginoišpäi i agjoišpäi. Rindatin heiden sajan veroid da kelid. Azotin voikin ozutesid erazvuičišpäi vepsän agjoišpäi. Nece oli mugažo tärged, sikš ku sajan verod erašti, erazvuiččil sajan etapoil lujas eriniba toižen toižespäi – eskai oliba statjad, konz küliš, kudambad oliba ani lähetusi, oliba ičeze verod, ei toine toižen pojavad. Nece oli tariž minun tön täht, sikš ku necida tedoid da rindatused abutiba minei kuvata kaiken vepsläižiden sajan kuvad, ripmatošti agjaspäi, kudambas eliba vepsläižed, heiden paginaspäi i muga edemba.
Neces palas mö löuzim äi sanavaroid, kudambiden jürid mö kacuim toižes palas. Toižes palas mö otam erazvuičed sajan sanavarad da kacum niiden sündutandad – kuspäi ne oliba tulnuded: om-ik ne velgsanad vai ičenaižed, a voib-ik, miše ne oliba sauvodanuded toižišpäi sanoišpäi (sufiksaližel mahtol vai ližadusel mahtol). Sen nimi om ” Vepsän sajan sanavaran kacmine”. Sen palas mö kacuim kaikid sanavarad, kudambad oma sidonuded vepsän tradicionaližedenke sajanke da rindatim ned vepsän puhegiden keskes da toižidenke susedkelidenke.
Mö tegim necen radon tetabiden tedoližiden literaturan pohjal. Ne oliba kirjutanuded vepsän da venän kelil. Oli lujas mel’he ectta neciš kirjoiš erod veroiš da ühtejiččid statjad. Sikš minä oli objektivine minun tös. No erašti oli lujas jüged kätta vepsäks, sikš ku oliba mugoižed sanad, kudambad znamoičendad minä venän kelel ei el’gekoi. Sid’ minä otin erazvuiččid vajehnikad i ecin sigä kaikid tedoid.
Minä lugen, miše minun tö om lujas tarbhaine tulijan opindan täht. Nece rad lujas abuti minei süvemb el’geta da oppida nece melentartuižembad etno-lingvistinžed il’meht, kuti vepsän sai i kaikid heiden veroid, kudambad oma sidonuded sajanke ühtes. Edes kacum sajan leksikoiden sündund da jürid. Nece andoi meile voimusen sanuda, miše vepsän sajan sanavara da verod oma lainuded toižespäi rahvahišpäi da susedkelišpäi (venäkelišpäi, karjalaižen kelišpäi suomalaižen kelišpäi i toižišpäi). Nece tapahtui sikš, miše vepsläižed kaiken eliba ahthiš kosketusiš toižidenke rahvahidenke. Sid’ hö otiba erazvuiččid sanoid da veroid toižil. Erašti i iče vepsläižil otiba verod da sanoid toižed rahvahad.
No kutiki kaikil toižel rahvahil, vepsläižil om ičenaižed sanad, kudambad kaiken oliba keles, a niiden jüridom lujas jüged löuta, sikš ku niiden istorii mäneba vanhaze aigaha, kuti, ozutesikš sana ”kül’bet’”, kudamban istorii mö em voinugoi oppida. Minun tön toižen palan kirjoitanuden täht, mö kävutim suriš märiš vajehnikad (M. I. Zaicevan”Словарь вепсского языка” v. 1972, da mugažo ”Suomen kielen etymologinen sanakirja”), miše teda sanavaran ekvivalentad kaikiš vepsän paginoiš da rindatada ned toižidenke sanavaroidenke toižišpäi susedrahvahišpäi, sid’ mö voim el’geta kuspäi ne oma. Rindatandan täht minä mugažo kävutin M. I. Zaicevan”Образцы вепсской речи” v. 1969, kus om äi sanavara erazvuiččišpäi elonpaloišpäi da vepsän paginoišpäi.
Nügüd’ mö paksus pagižeba vepsän kelen, kul’turan da kogonaz rahvahan kaičendas. Minä lugen, miše nece om lujas tarbhaine azj, sikš eskai pen’ rad ned ted mödhe voi abutada – mö, eskai minä üksin, voim vähän abutada tedole da kul’turale, ku erašti linnem homaita vepsläižen rahvahale, heiden istorijale, veroile da kogonaz elole. Sikš, minä lugen, miše minun rad vepsän sajas om lujas melentartuine, tarbhaine i ajankohtaine.
Literaturan lugetiž
1. Zaiceva N. Vepsän kelen grammatik (teoretine openduzkirj 5. – 9. klassoile) / Petroskoi: ”Периодика” 2003. – 240 s.
2. Holmberg U. Vepsäläisten häämenot // Suomen Museo. 31. Helsinki, 1924. S. 109 – 136.
3. Kettunen L. Vepslaste pulmakommetest // Eesti Rahva Muuseumi Aastaraamat. I. Tartu, 1925. Ik. 45 – 52.
4. Posti L. Vepsä // Virtaranta P. Lähisukukielten lukemisto. SKST. 280. Helsinki, 1967. S. 109 – 136
5. Setälä E. N., Kala J. H. Näytteitä Äänis ja keskivepsän murteista. Helsinki, 1951. 621 s.
6. SKES = Suomen kielen etymologinen sanakirja; Helsinki: SUS, I – 1978, II – 1980, III – 1962, IV – 1979, V- 1975, VI – 1978. – 2293 s.
7. Strogalščikova Z. I. Vepsläižed: istorii-etnografine tedosanutez. Petroskoi: Periodika, 2008. – 259 s.
8. Агапитов В. Освоение Заонежья древними вепсами // Проблемы истории и культуры вепсской народности. Петрозаводск, 1989. С. 91 – 94.
9. Азовская Л. П. О верованиях вепсов // Этнография народов Восточной Европы. Л., 1977. С. 140-152.
10. Балашов И. Свадебные обычаи в Немжинском приходе Лодейнопольского уезда // Олонецкие губернские ведомости. 1897. № 19, 23, 25.
11. Балашов Д. М., Марченко Ю. И. Русская свадьба: Свадебный обряд на Верхней и Средней Кокшеньге и на Уфтюге (Тарногский район Вологодской области). М., 1985.
12. Винокурова И. Ю. Обычаи, ритуалы и праздники в традиционной культуре вепсов. Петрозаводск: Карельский научный центр РАН, 2011. 205 с.
13. Винокурова И. Ю. Некоторые итоги изучения вепсского народного календаря // Этнокультурные процессы в Карелии. Петрозаводск, 1986. С. 49-65.
14. Зайков П. М., Рягоев В. Д. Прибалтийско-финское языкознание. Петрозаводск, 1994.
15. Зайцева М. И., Муллонен М. И. Образцы вепсской речи. Л., 1969.
16. Зайцева Н. Г., О. Ю. Жукова Käte-ške käbedaks kägoihudeks (вепсские причитания). Петрозаводск: Карельский научный центр РАН, 2012. 226 с.
17. Зайцева Н. Г., Муллонен М. И. Новый русский-вепсский словарь. Петрозаводск: «Периодика», 2009. – 520 с.
18. Зайцева Н. Г. Uz’ vepsä-venälaine vajehnik. Petroskoi: ”Periodika”, 2010, - 512 c.
19. Зайцева М. И. Краткий грамматический очерк // Словарь вепсского языка / Сост. Зайцева М. И., Муллонен М. И. Ленинград: ”Наука”, 1972, - 745 с.
20. Зайцева Н. Г. Вепсско-русские языковые связи // Прибалтийско-финское языкознание (сборник статей) / Ред. Зайков П. М., Рягоев В. Д. Петрозаводск, 1994. – с. 83-99.
21. Йоалайд М. О собирании и изучении вепсского фольклора // К истории малых народностей Европейского Севера СССР. Петрозаводск, 1979. С. 128 – 132.
22. Колмогоров А. И. Поездка по Чухарии (предварительное сообщение) // Земледелие. 1905. Кн. 3 – 4. М., 1906. С. 93 – 114.
23. Колмогоров А. И. Чухарская свадьба (Черты обрядовой жизни у чухарей) // Сборник в честь 70-летия Д. М. Анучина. М., 1913. С. 371 – 396.
24. Конкка У. С. Имя, волосы и «белая воля» невесты – главные объекты оплакивания в карельских свадебных плачах // Фольклористика Карелии. Петрозаводск, 1978. С. 71 – 94.
25. Конкка У. С. Поэзия печали: Карельские обрядовые плачи. Петрозаводск, 1992.
26. Косменко А. П. Народное изобразительное искусство вепсов. Л., 1984. 198 с.
27. Лапин В. А. Русские свадебные песни у вепсов // Проблемы музыкального фольклора народов СССР. М., 1973. С. 37 – 52.
28. Лапин В. А. Русская песня у вепсов // Музыкальное наследие финно-угорских народов. Таллин, 1977. С. 183 – 216.
29. Лонин Р. П. Сватовство и женитьба // Коммунист Прионежья. 1985. 19 января. С. 4.
30. Майнов В. Н. Как и чем живет русский человек в Озерной области // Живописная Россия. СПб.; М., 1881а. Т. I. Ч. 2. С. 527 – 557; он же. Несторова Весь и Корельские дети // Там же. 1881б. Т. I. Ч. 2. С. 493 – 527.
31. Майнов В. Н. Приоятская Чудь // Древняя и новая Россия. 1877. № 5. С. 38 – 53; № 6. 133 – 143.
32. Пименов В. В. К вопросу о карельско-вепсских культурных связях // СЭ. 1960. № 5. С. 30 – 42.
33. СВЯ = Зайцева М. И. Словарь вепсского языка / Сост. Зайцева М. И., Муллонен М. И. Ленинград: ”Наука”, 1972, - 745 с.
34. Скородумов П. «Оятские лапти» («Картина с натуры» // Олонецкий сборник. Петрозаводск, 1894. Вып. 3. С. 397 – 404.
35. Сурхаско Ю. Ю. Карельская свадебная обрядность. Л., 1977. 237 с.
36. Фасмер М. Этимологический словарь русского языка. – интернет источник: https://www.vasmer.slovaronline.com/